Nov priročnik, Odpirajmo vrata v skupnost, ki jo je pripravil in izdal Center za dezinstitucionalizacijo (CDI) ponovno odpira ključno vprašanje: ali kot družba res omogočamo ljudem z oviranostjo življenje, ki temelji na izbiri, dostojanstvu in vključenosti?
Čeprav se pogoji v institucijah izboljšujejo, ostaja temeljni problem nespremenjen – ljudje v njih pogosto nimajo možnosti odločati o svojem življenju, o tem, kje bodo živeli in s kom bodo delili svoj vsakdan.
Zakaj institucija ni rešitev
Institucionalno okolje, ne glede na kakovost oskrbe, omejuje:
- svobodo izbire,
- zasebnost in osebni prostor,
- stike s skupnostjo,
- možnost aktivnega sodelovanja v družbi.
Ljudje so pogosto prilagojeni sistemu, namesto da bi se sistem prilagodil njim. To vodi v odvisnost, socialno izolacijo in izgubo življenjskih priložnosti.
Kaj pomeni dezinstitucionalizacija v praksi
Dezinstitucionalizacija ni zgolj zapiranje ustanov ali selitev v manjše enote. Gre za temeljno spremembo pristopa:
- razvoj podpore v skupnosti,
- individualizirano pomoč glede na potrebe posameznika,
- dostop do stanovanja, zaposlitve in socialne mreže,
- možnost odločanja o lastnem življenju.
Cilj je jasen: vsak človek naj živi tam, kjer si želi, in na način, ki mu omogoča dostojno in polno življenje.
🔹 Institucija ne more nadomestiti doma.
🔹 Podpora mora biti prilagojena posamezniku, ne sistemu.
🔹 Vključujoča skupnost je odgovornost vseh.
🔹 Dezinstitucionalizacija je proces, ne enkraten ukrep.
Ovire ostajajo – predvsem v sistemu in miselnosti
Priročnik opozarja, da institucionalizacija še vedno vztraja zaradi:
- pomanjkanja storitev v skupnosti,
- ukoreninjenih stereotipov o ljudeh z oviranostjo,
- sistemskih rešitev, ki institucije še vedno postavljajo kot “najlažjo možnost”.
Brez razvoja skupnostnih storitev se ljudje pogosto znajdejo brez realne alternative.
V Društvu Altra smo prepričani, da je življenje v skupnosti temeljna pravica, ne privilegij
Hkrati pa opozarjamo, da dezinstitucionalizacija ne sme ostati le formalni proces preselitev. Če ni zagotovljena kakovostna, stabilna in individualizirana podpora, obstaja tveganje, da se institucionalni vzorci prenesejo v skupnost ali da se ljudje zaradi pomanjkanja podpore vračajo nazaj v institucije.
Zato je ključno:
- dolgoročno vlaganje v skupnostne storitve,
- razvoj usposobljenih strokovnih kadrov,
- ter sprememba družbenih pogledov na oviranost.
